Umetnikovo delo odpira kontemplativen prostor za premišljevanje o sanjah človekove celovitosti, utemeljen na raziskovanju skrajnih stanj našega uma. S simbolno bogatimi deli in pripovednimi naslovi obravnava teme, ki zadevajo eksistencialni boj in krhko izkušnjo človeške psihe. Protagonisti tega raziskovanja so mejna stanja bivanja v svetu, anksioznost, depresija, shizofrenija, občutki nesmiselnosti in odtujenosti od vsakdanjega življenja, ki jih umetnik oblikuje prek večplastnega razumevanja slikarskega, risarskega in instalacijskega medija. Dela, kot sta My Body Decays so I Hate Time and Will Be Unfaithful to My Father in Angst of Post-Industrial Men under Late Capitalism raziskujejo napetosti sodobnega posameznika, ujetega med družbene norme, tehnološko odvisnost in minljivost človeškega telesa. Umetnikovo zanimanje tu presega raven individualne izkušnje in odpira nujna vprašanja o odnosu med posameznico ali posameznikom in svetom, v katerem so notranji konflikti in zunanji pritiski neločljivo prepleteni. Njegove instalacije in gibljivi objekti temeljijo na prvinskem razumevanju tehnologije kot nezavednega podaljška človeškega telesa ter poudarjajo mentalna neskladja, ki jih ustvarja naša odvisnost in soodvisnost od strojev in digitalnega okolja. Njegovo delo odpira prostor za refleksijo, v katerem lahko gledalka ali gledalec skozi ironično prizmo umetnikovega izraza premisli lastno razmerje do družbenih struktur, telesnosti in duševnih stanj.

V svojem delu umetnik vzpostavlja povezavo s pisanjem škotskega psihiatra R. D. Lainga, zlasti z delom The Divided Self, v katerem Laing obravnava shizoidne posameznike. Njegova temeljna teza je, da shizoidna izkušnja ni nujno zgolj patološka. V njej prepoznava tudi potencialno pozitivne razsežnosti, saj ponuja vpogled v alternativne načine zaznavanja stvarnosti, ki ne temeljijo izključno na konvencionalnih medicinskih merilih posameznikove suverenosti. Laing izpostavi dva načina razbiranja pojavov, adaptivnega in disfunkcionalnega. Medtem ko prvi pomeni doživljanje in interpretacijo sveta, ki omogočata učinkovito delovanje v vsakdanjem življenju, skladno z družbenimi pričakovanji in osebnim izkustvom stvarnosti, drugi presega običajne okvire ter pogosto vključuje nekonvencionalne in abstraktne miselne povezave. Te so lahko tako intenzivne ali radikalne, da posameznici ali posamezniku otežujejo delovanje in vzpostavljanje stika z vsakdanjim življenjem. Po Laingovem mnenju prav takšna mejna stanja razkrivajo posebno odprtost do drugačnih načinov bivanja. Poudarja tudi, da shizoidni posamezniki pogosto razvijejo občutek ločenosti od lastnega telesa in okolja, kar vodi v občutek odtujenosti od stvarnosti. Umetnik to misel razširi v premislek o fragmentaciji sodobne družbe, v kateri orodja, zlasti tehnološka, ustaljene norme in simbolni sistemi pogosto oblikujejo neustrezen obrambni mehanizem, namenjen zaščiti posameznika pred eksistencialno anksioznostjo. V svojem delu opozarja, da so te številne prilagoditve, razširitve in poglobitve posameznikovega stanja, ki jih ponuja družba, pogosto vsiljene in grobo implementirane. Prav to pa ustvarja temeljni občutek neintegriranosti, ne le znotraj družbe, temveč predvsem znotraj lastnega telesa.

Povezavo med družbenimi konstrukcijami in človeško percepcijo umetnik razume tudi prek dela Johna Searla The Construction of Social Reality. Searle opozarja, da številni koncepti, ki jih imamo za »naravne«, denimo denar, zakoni ali lastnina, obstajajo zgolj zaradi kolektivnega soglasja o simbolnih sistemih, ki jih vzdržujemo. Umetnik te konstrukte prepoznava kot ključne za orientacijo v sodobnem svetu, hkrati pa poudarja, da pogosto zastirajo našo biološko in psihološko ranljivost. Digitalna okolja, zgrajena na teh simbolnih sistemih, ustvarjajo iluzijo varnosti in nadzora, vendar prav ta iluzija pogosto vodi v odtujitev od lastne telesnosti in skupnosti. Sodobna družba ta razkorak le še poglablja, saj posameznica ali posameznik nenehno niha med željo po avtonomiji in potrebo po pripadnosti. Ta paradoks se kaže v heroičnem prizadevanju za samopotrditev in moč ter hkratnem strahu pred izpostavljenostjo in ranljivostjo. Digitalna okolja ponujajo videz varnosti, v katerem posameznik gradi pomanjkljive imaginarne strukture in fantazijske svetove, toda ta iluzija hitro postane paradoksalna. Prav občutek moči in svobode posameznika oropa pristnega stika s stvarnostjo, kjer slabo zarisane meje med jazom in objektom ter med simulacijo in stvarnostjo ustvarjajo stanje, v katerem se zdi, kot da posameznik uprizarja vlogo, medtem ko ostaja ujet v neizpodbitno biološko resnico lastne minljivosti.

Ta merila in mehanizme presoje je treba razumeti v širšem okviru t. i. napovednega procesiranja, kot ga predstavi Anil Seth v delu Being You: A New Science of Consciousness. Seth zagovarja stališče, da percepcija ni neposreden vpogled v objektivno stvarnost, temveč konstrukt možganskih modelov, oblikovanih na podlagi preteklih izkušenj, pričakovanj in čutnih dražljajev. To nenehno predvidevanje in prilagajanje informacij iz okolja ustvarja to, kar Seth imenuje nadzorovana halucinacija, proces, ki omogoča stalno umerjanje notranjih modelov doživljanja sveta. Uporabne informacije se skladajo s pričakovanji, medtem ko neujemajoči se ali nepredvideni podatki vodijo v prilagoditve teh notranjih modelov, napačne interpretacije ali, v skrajnih primerih, v globoka psihofizična neskladja. Mednje sodijo iluzije, pri katerih napačna pričakovanja prevladajo nad senzoričnimi podatki, fantazije, kjer notranji modeli postanejo nesorazmerni in proizvajajo zaznave, ločene od stvarnosti, pa tudi stanja paranoje in anksioznosti, kjer povečana občutljivost za napake v predvidevanju ustvarja vseprisoten občutek ogroženosti ali negotovosti.

Umetnik skozi svoja dela raziskuje stanja odtujenosti in iluzije nadzora ter gledalko ali gledalca spodbuja, da se sooči z lastnimi predstavami o svetu in sebi. Njegova umetnost odpira prostor za razmislek o tem, kako psihološki in družbeni mehanizmi oblikujejo naše izkušnje, ter ponuja vpogled v vrzel med notranjo in zunanjo stvarnostjo. Pri tem poudarja, da ranljivost ni šibkost, temveč gonilna sila človeške ustvarjalnosti in priložnost za premislek ne le o omejitvah, temveč tudi o presežnih razsežnostih, ki jih nalagamo lastni zavesti. Ideja izvršnega junaka in vladarja lastnega obstoja namreč ni zgolj kvantitativno vprašanje zmožnosti ali neskončnega iskanja namena v vseh vidikih življenja. Prav tako je tudi sprejemanje temeljnih, neobremenjenih sanj o bivanju tukaj in zdaj.

Izjemna kakovost umetnikovih del se kaže predvsem v razumevanju globokega mesta, ki ga zasedajo v širšem okviru sodobne umetnosti. Sethov koncept nadzorovane halucinacije, postavljen v kontekst prepoznavanja umetniške narave umetniškega dela, izpostavlja sposobnost umetniških objektov in pojavov, da dejavno prilagajajo našo izkušnjo bivanja v svetu ter zajemajo temeljne mehanizme, s katerimi preizprašujemo in uveljavljamo lastno suverenost. Za razliko od splošno sprejetega funkcionalističnega pogleda na stvarnost umetniški objekt zahteva spremenjen način doživljanja, podoben Laingovemu raziskovanju shizoidne percepcije, vendar umeščen v bistveno bolj nadzorovano in varno okolje. Razumevanje materialnosti umetnikovih del ne zahteva več kot prepoznavo upodobljenih oblik, barv in drugih fizikalnih lastnosti, na podlagi katerih lahko sklepamo, da imamo pred seboj sliko, risbo ali instalacijo, sestavljeno iz določenih motivov. Za prepoznavo umetniškosti dela, torej za samo bistvo tega, zaradi česar neki predmet zaznamo kot umetniško delo, pa je potreben širši, neobremenjen način percepcije. Če je prvi način grajen na pragmatičnih omejitvah, ki jih naši možgani vzpostavljajo zato, da lahko učinkovito delujemo, je drugi povsem neomejen, njegove meje določa zgolj naša zmožnost doživljanja sveta. In to v najširšem možnem smislu, ki ne zajema le meja jezika, pogosto razumljenega kot temeljni okvir interpretacije umetniških pojavov, temveč neločljivo vključuje tudi meje naše čutne in čustvene zaznave. Le tako celovita opredelitev lahko zares prispeva k vzpostavljanju položaja in jasnega smisla umetnosti v sodobnem svetu.

Prav v tem je mogoče prepoznati vrhunskost umetnikove produkcije, v kateri polarizira izjemno kompleksna in nadvse aktualna stanja bivanja sodobnega človeka, vendar jih hkrati gradi v prefinjenem in predvsem dostopnem likovnem jeziku. Ta formalna preprostost, navidezna skicozna naivnost njegovega izraza, ki se sprva zdi varljivo preprosta, razkriva globoko razumevanje vsebine, ki jo raziskuje in posreduje, razsežnosti človeške kompleksnosti in ranljivega obstoja v trajno in neulovljivo strašljivem svetu Drugega, katerega ontologije ni mogoče nikoli ločiti od lastne, ne glede na to, ali posameznik to neločljivost sploh zmore prepoznati. Človeka, ki vse življenje halucinira nasilno vsajene mehanizme samoobrambe v obliki neskončne odprave napredka, brez kakršnega koli cilja, h kateremu bi bilo mogoče prispeti. Obstoj, ki mu pripisujemo božanske razsežnosti, bodisi v okviru vere bodisi znanosti, ne da bi bili zmožni razlikovati med njegovo zmožnostjo in njegovo funkcijo. In jezik, ki v svoji barbarskosti ni sposoben razkriti stvarnosti, v kateri sam prebiva.

Človeku, kar je človekovega, le toliko, da lahko vsaj sanja o brezmejnih poljanah Elizija.

Matej Tomažin